kovacic2_950

31. oktobra 1517 je profesor za biblijsko teologijo Martin Luter na vrata cerkve v Wittenbergu obesil 95 tez o potrebni prenovi Cerkve in tako pokazal na cerkveno krizo, ki je pred tem že mnogi koncili niso mogli rešiti. Nasprotno: delovanje duhovščine že veliko časa pred nastopom Lutra, zlasti pa v obdobju renesanse in
humanizma, ni sledilo nauku, ki naj bi ga razglašala Cerkev.
Teze je Luter poslal nadškofu v Mainz - precej zgodovinarjev šteje nabitje tez na vrata grajske cerkve v Wittembergu za legendo -, kmalu pa so naredile največji vtis na nemške kneze, ki so začeli množično prehajati v luteranstvo, saj so tako izrazili nasprotovanje rimskonemškemu cesarju, katoličanu Habsburžanu Karlu V. Luther s
tezami ni imel namena razbiti Cerkev, vendar so naredile na ljudi tako velik vpliv, da so se hitro razširile po Evropi.
In kako je bilo torej s širjenjem reformacije v slovenske dežele, ki so z izjemo obalnih mest ter Pomurja in Porabja spadala v okvir Rimsko-nemškega cesarstva? Ideje reformacije so kmalu po 31. oktobru 1517 prek potujočih študentov, obrtnikov in liberalnih duhovnikov prišle tudi v slovenski prostor. Prvi se je z njimi srečal tržaški škof Peter Bonomo, protestantske ideje pa so v Slovenijo prinesli tudi slovenski študentje, zlasti tisti, ki so študirali v Tubingenu, Deredingenu. Med njimi je bil tudi osrednja osebnost slovenskega protestantizma Primož Trubar (1508 - 1586) iz Raščice na Dolenjskem. Ta je začel delovati v slovenskih deželah po letu 1530, leta 1547 pa se je pred preganjanjem katoliške cerkve umaknil v Nemčijo, kjer se je še bolj zbližal z idejami Lutra.
Od okoli petdesetih knjig, ki so jih slovenski protestantski pisci napisali, jih je Trubar napisal polovico, med njimi tudi Katekizem in Abecednik, prvi slovenski tiskani knjigi in prvi knjigi v slovenskem jeziku nasploh, v katerih se je oprl na govore osrednjega slovenskega prostora. Trubar pa se je v slovenski zgodovini zapisal kot osebnost, ki je oblikoval tudi zamisel o organizaciji slovenskega šolstva in kulture.

Prvi knjigi v slovenskem jeziku sta sprožili začetek neprekinjenega razvoja učne kulture Slovencev v narodnem jeziku. Jurij Dalmatin je leta 1584 prevedel Biblijo in jo natisnil v Wittenbergu, nato pa so jo na Kranjsko pripeljali na skrivaj v sodih, saj se je tam že odvijala močna protireformacija. Na to delo se je kasneje naslonila tudi katoliška cerkev. Za naslednike je postalo uporabno tudi delo Zimske urice Adama Bohoriča, prvi slovenski pravopis, ki je bil ponatisnjen tudi v 18. stoletju.

Okrog leta 1580 se je na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem prištevala med luterane večina meščanov in plemičev, kmetje pa so v glavnem ostajali katoliki, saj so na tak način izkazali nasprotovanje fevdalni gospodi. Le v Prekmurju, ki je sodilo k ogrskemu kraljestvu, je slovensko prebivalstvo sledilo opredelitvi svojih zemljiških gospodov - luteranstvu. Tu še danes živi večina izmed 19.000 pripadnikov evangeličanske cerkve, ki je organizirana v trinajst cerkvenih občin.
Večina Slovencev pa je ostala še naprej katoliške vere, čemur se gre zahvaliti tudi močni protireformaciji, ki je povzročila, da se je večina "heretikov" vrnila k prejšnji veri. Poleg zatiranja protestantizma s sežiganjem knjig, inkvizicijo in izgoni, je v obdobju protireformacije prišlo tudi do prenove Cerkve. To je čas delovanja znamenitega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, mecena baročne umetnosti, ter velikega pridigarja iz obdobja baroka, Janeza Svetokriškega. Na Slovenskem med leti 1615 in 1675 ni izšla nobena knjiga v slovenskem jeziku. Zelo pomembno vlogo imajo tudi v slovenskem prostoru jezuitski redi, ki so imeli nalogo utrjevanja vere in pridobivanja novih učenih kadrov, zato se je tudi pri nas razvilo šolstvo.
Dan reformacije je na Slovenskem državni praznik od leta 1992

produkcija: i-resitve.net