Ko je protestantski pisatelj in teolog Jurij Dalmatin dobil dovoljenje revizijske komisije za tisk slovenskega prevoda Biblije, je izbral tiskarja Samuela Selfischa v Wittenbergu v Nemčiji. Ta je ponudil ugodno ceno papirja in nizko odškodnino za izposojene lesoreze, ki so jih uporabili že za tisk izvirne Lutrove Biblije. Na današnji dan leta 1583 so z dragocenim rokopisom slovenskega prevoda Biblije na konjih odpotovali k tiskarju na Nemško. Na skoraj mesec dni dolgi poti so Dalmatina spremljali Adam Bohorič kot namestnik glavnega korektorja, tiskarski pomočnik Lenart Mravlja ter tehnična sodelavca Adam Bohorič mlajši in Janž Znojilšek. V rekordnem času so natisnili in zvezali 1500 izvodov, od tega 50 na boljšem papirju. Na silvestrovo so se iz Wittenberga v hudi zimi odpravili v domovino. S seboj so nosili le darilne izvode, preostale pa so zaradi nevarnosti zaplembe tovorili v sodih in skrinjah, kot je bilo tedaj v navadi za običajno trgovsko blago. V Ljubljano so prišli februarja leta 1584; to letnico nosijo tudi izvodi slovenskega prevoda Biblije, ki seveda niso bili poceni. Po nekaterih izračunih je vsaka teh razkošnih in obsežnih knjig z močnimi lesenimi platnicami, prevlečenimi z belim in črnim usnjem ter s kovinskimi ogli in sponkami, stala toliko, kot par dobrih volov.