V Parizu se je začelo zasedanje Sveta zunanjih ministrov. Udeležila se ga je tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom Edvarda Kardelja. Francija je na pariški mirovni konferenci predlagala mejo med Jugoslavijo in Italijo, vendar je jugoslovanska delegacija ni sprejela. Pogajanja so se nadaljevala še na dveh mirovnih konferencah, leta 1947 pa so bile mirovne pogodbe sklenjene. Takrat je bilo tudi ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje z dvema conama in posebnim mednarodnim statusom. Cona A je bila pod anglo-ameriško upravo, cona B pa pod jugoslovansko; ta je obsegala okraja Koper in Buje. Mejo na tem narodnostno mešanem ozemlju so določili po paritetnem načelu, da mora v obeh državah ostati približno enako številčna manjšina. Takšna razdelitev je veljala vse do podpisa londonskega memoranduma oktobra leta 1954, ko je bila cona A Svobodnega tržaškega ozemlja priključena k Italiji, cona B pa k Jugoslaviji.